Postopku izdelave trirazsežnih trdnih objektov skoraj katere koli oblike iz digitalnega modela pravimo aditivna proizvodnja ali 3D tiskanje. Z uporabo aditivnega postopka, pri katerem se v različnih oblikah odlagajo zaporedne plasti materiala, dosežemo 3D tiskanje. Pri 3D tiskanju se ne uporablja večinoma odstranjevanje materiala z metodami, kot sta rezanje in vrtanje in se zato razlikuje od tradicionalnih proizvodnih tehnik. On namreč običajno izvaja procese 3D tiskanja z uporabo digitalnih tehnologij. Na začetku 21. stoletja so te stroji postali zelo popularni in se je njihova prodaja močno povečala in njihova cena zelo padla.

Ta specifična tehnologija s 3D tiskanjem se uporablja za izdelavo prototipov in porazdeljeno proizvodnjo na več področjih kot so: področje obutve, nakita, arhitekture, industrijskega oblikovanja, inženirstva in konstrukcije, letalske in vesoljske industrije, avtomobilsko področje, izobraževanja, dentalne in medicinske industrije, gradbena inženirstva, geografskih informacijskih sistemov in drugje.

Pri uporabi materiala, lahko za 3D tiskanje tiskalnik uporabi veliko različnih materialov kot so guma, plastika, papir, kovine in podobno. Navsezadnje pa je izbira odvisna od tipa in zmogljivosti tiskalnika. Materiali so po plasteh lahko nanašajo na različne načine, vendar je trenutno najpogostejši način nanašanja, nanos topljenega polimera skozi majhno šobo.

Polimer je v večini primerov topljiva plastika z ugodnimi lastnostmi za topljenje in hlajenje. Na primer, poznamo 3D tiskalnik filament, ki med 3D tiskanjem vleče ogrevna glavo, kjer se filament stopi in skozi šobo nanese tiskano posteljo. Za delovanje printerja mora biti šoba ali baza sposobna premikanja po delovnem mestu vsaj v treh oseh(dimenzijah). Vsako os naj bi načeloma poganjal svoj motor in je zato kvaliteta tiska odvisna od kvalitete in natančnosti pogonskih in transportnih komponent.